Domov Organizacija Dogodki in povezave Pridruži se Klubi ženskih forumov Galerija fotografij Priporočamo
Ženski forum socialnih demokratov

Content on this page requires a newer version of Adobe Flash Player.

Get Adobe Flash player

Socialni demokrati
FaceBook - pridruži se

NA RAZPOTJIH SOCIALNE DEMOKRACIJE

 
Zakaj sem socialni demokrat?

NA RAZPOTJIH SOCIALNE DEMOKRACIJE

Socialna demokracija je reformistična in gradualistična politična ideologija znotraj kapitalističnega družbenega reda, ki si praktično prizadeva za blagostanje vseh ljudi in za upravljanje družbe s kolektivnim dogovarjanjem med interesnimi skupinami. Socialdemokrati zagovarjajo večstrankarski parlamentarizem, vladavino prava, ekonomsko demokracijo, socialno državo (socialno in zdravstveno zavarovanje, izobraževanje itd. na solidarni osnovi, preprečevanje revščine, socialno enakost s podporo javnih služb), participacijo, planiranje in uveljavljanje univerzalnih človeških pravic.

Zgodovinsko se socialna demokracija navezuje na industrijsko revolucijo in na nastanek proletariata. Nikoli ni bila homogeno gibanje, prelomnega pomena za njen razvoj pa je pojav marksizma, ki je povzročil razkol na reformistično in revolucionarno smer. Marx in Engels nista narekovala take delitve: Marx je na Haškem kongresu Internacionale poudarjal dosežke boja za delavske pravice znotraj predstavniške demokracije, Engels pa se je v Figaroju deklariral za evolucionista glede družbenih sprememb. Oba sta podpirala parlamentarizem Pariške komune. Dvoje bregov je nastalo, ko so se socialdemokrati po I. svetovni vojni dokopali do oblasti: v Nemčiji so socialdemokrati pobijali komuniste, v Sovjetski zvezi pa so komunisti pobijali socialdemokrate. Orodji nenehnega poglabljanja razkola sta bili Socialistična internacionala in Komunistična internacionala. Razkol je znatno prispeval k prodoru fašizma in nacizma, s katerima so spočetka paktirali eni in drugi.

V spopadu s komunisti so se začeli socialdemokrati oddaljevati od proletariata in približevati srednjemu razredu. Hilferding je dokazoval, da se kapitalizem nenehno popravlja. V politiki se je socialdemokratska stranka zbližala z liberalci in si zastavila program liberalnega socializma. Pozitiven primer zanj je "Nordijski model", temelječ na gradualnosti in redistribuciji. Godesberški program (1959) zagovarja prevlado privatne lastnine do točke, ko le-ta ne ogroža elementarne socialne pravičnosti. Sčasoma je socialdemokracija izgubila občutek za socialno bazo, na katero naj bi se naslanjala, kar je najbolj očitno pri "Tretji poti". Giddens se je z njo predvsem ogradil od razpadajočega komunizma in če bi s takšno vnemo kot je seciral njegovo mrtvo truplo, kritično obdelal tudi sočasni kapitalizem, bi njegova tretja pot morda res kam peljala. Dejansko je šlo za "prekuhavanje" tečerijanskega neoliberalizma, ki je tudi laburiste očaral s svojo neizprosno učinkovitostjo.
V Blairovi "ameriško navdahnjeni" interpretaciji se je jasno pokazalo, da je ta smer vsebinsko izpraznjena in ideološko sprevržena ter demobilizatorska. Njena Schrőderjeva verzija je v Nemčiji dobila Lafontainov odgovor v "Levici". Presenetljivo je pomanjkljivo analiziranje neoliberalizma, ki se je po koncu hladne vojne in razpadu socialističnega bloka okrepil točno zato, da bi odstranil tudi socialdemokratske ovire nebrzdanemu kapitalizmu. In potem se mu socialdemokrati še prilizujejo?

PO PADCU BERLINSKEGA ZIDU

Politično sliko polpretekle zgodovine v grobem tvorita blok kapitalizma z vladavino privatne lastnine in njemu alternativni blok komunizma z vladavino kolektivne lastnine. Njun okvir je industrijska družba z množičnim delavskim razredom. Zahvaljujoč sindikalnim bojem in socialdemokratskemu političnemu vplivu se je znotraj konkurenčnega razmerja med obema blokoma razvila socialna država, ki je ne kapitalizem in ne komunizem nista jemala za svojo, ampak sta nanjo taktično pristajala - kapitalističnim režimom je zmanjševala profit, komunističnim režimom pa je omejevala politični monopol.
Komunistični blok je bil obseden s koncentracijo politične moči, ki je kot bistveno komponento vključevala vsemogočen represivni aparat. Njegove družbene strukture so izrazito prilagojene stari industrijski družbi in so onemogočale širšo uvedbo informacijske in komunikacijske tehnologije ("inter-njet!"), kar je hitro povečalo zaostanek za razvojem. Znane so kampanje proti "tehno-menedžerjem", ki so hoteli politokracijo nadomestiti z meritokracijo. Djilas je že pred šestdesetimi leti opozoril na nezaustavljivo rast "novega razreda", ki ni nič drugega kot oblika vladavine kapitala v shemi 1:99. V interesu tega razreda je bilo, da so nekdanje komunistične države padle naravnost v neoliberalizem. Izkazalo pa se je, da ta "elita" ni dorasla vlogi modernih kapitalistov v regularnih razmerah, zato je tranzicija tako zelo obremenjena s špekulacijami in korupcijo. Rekonstrukcija komunističnega bloka (naveza Rusija-Kitajska) je iluzija, saj ni nobene skupne osnove, ne realne, niti ideološke in kar se prikazuje v tej
smeri , je le diplomatsko preigravanje.

Kapitalistični blok je znal izrabiti informacijsko revolucijo, kar je bilo glede na Marxovo teorijo kapitalizma predvidljivo. Na ta način je nadzoroval in usmerjal procese globalizacije, ki jih je napeljal na svoj mlin. Pridobil je veliko prednost in spet postal svetovni hegemon. Scenarij za takšno vlogo so spisali "čikaški dečki" in ga najprej preizkusili v Južni Ameriki. Vse manj je tistih, ki trdijo, da je bil Čile z generalisimom Pinochetom uspeh, sploh nikogar pa ni, ki bi to trdil za posege v arabski svet. Neoliberalizem je brezobziren način uveljavljanja interesov kapitala. Ideološka utemeljitev je boj s teroristično grožnjo, ki so jo instrumentalizirali na natančno isti način kot prej komunistično grožnjo - ne v enem in ne v drugem primeru ta grožnja ni definirana, ampak lahko v ta okvir potisnejo poljubno stvar, ki je moteča za vladavino kapitala. Razlika s starim anti-komunizmom pa je v tem, da je danes tehnologija nadzorovanja neprimerljivo boljša, skoraj absolutna, le njena neskladnost z deklarira
no demokracijo in svobodo posameznika je kričeča, jo pa učinkovito prikriva ali vsaj relativizira hipertrofija zlaganega govorjenja o etiki.
Socialna država se je izkazala za začasno in nestabilno tvorbo. Temeljila je na številčnosti in produktivni vlogi industrijskega delavstva, ki je z globalistično selitvijo industrije v nerazviti svet izgubilo svojo moč. S tem je tudi srednji razred izgubil svojo posredniško vlogo in na njegov položaj je še posebej vplivala informatizacija, da je, kot nekoč delavstvo pri stroju, postal privesek računalnika. Družba postaja bipolarna, pri čemer je kapitalski pol interesno povezan in učinkovit, delavski pol pa razpršen in brez enotne ideje ter vodstva. Marginalizirana - v ogromnem deležu brezposelna - delavska masa se prepušča starim in neučinkovitim vzorcem političnega nastopanja kot so nacionalizmi, anarhistično vstajništvo, verske nestrpnosti ipd.. Predvsem pa prevladuje apatija in nasedanje medijskim manipulacijam. Ni več sile, ki bi lahko obranila socialno državo. Ta je še posebej radikalno razpadla v tranzicijskih državah nekdanjega "vzhodnega bloka", kjer jo obravnavajo kot preživelo strukturo nekdanje ko
munistične ureditve. Dokler se ne vzpostavi svetovna fronta za zaščito socialne države, bo kapital nezadržno ukinjal njene sestavine in eskpropriiral skupno dobro od vode do interneta. V tem je učinkovit, kar kaže razbitje anti-globalističnega gibanja in potopitev Svetovnega socialnega foruma.

SOCIALDEMOKRATSKA SMER RAZVOJA SLOVENIJE

Z vidika današnjega načina delovanja socialne demokracije je težko dojemljivo, da se je ta politična struja pri nas skozi dolgo začetno obdobje predvsem trudila reševati stanovska (strokovna, sindikalna) vprašanja delavskega sloja, zato je ustanavljala izobraževalna društva, konzumne zadruge ipd., pri čemer se je srečevala s Krekovo krščansko socialno organizacijo. Šele "masarykovci" in Prepeluhova skupina so v socialdemokratsko stranko vnesli tudi nekaj več teorije in ideologije. Med obema vojnama je še posebej v Mariboru med socialdemokratsko in sindikalno organiziranostjo obstajal kar enačaj. Primorci v njem so utrjevali jugoslovanski unitarizem, kar mu ni prinašalo kakšnih dodatnih simpatij. S komunisti se zaradi svoje protimarksistične naravnanosti niso razumeli, kar jih je izločilo iz osvobodilnega gibanja in jih obsodilo na povojni potop.
Po informbirojevskem prelomu se je KPJ nekoliko bolj približala zahodni socialdemokraciji in še posebej uvajanje samoupravljanja je pritegnilo pozornost Palmeja, Brandta, Pertinija, Kreiskega ter številnih drugih najvidnejših evropskih socialdemokratov. Vseeno pa je socialna demokracija v partijski doktrini še naprej ostajala stigmatizirana kot revizionizem. O zakoreninjenosti tega prepričanja govori dejstvo, da leta 1989 tudi znotraj reformističnega jedra ZKS, preimenovanje v socialdemokratsko stranko ni dobilo potrebne večine. Manjka kritična analiza, ali si je takratni program "Evropa zdaj!" dejansko zaslužil takšno poimenovanje, čeprav smo se pri njem močno zgledovali po znanih socialdemokratskih programih.
Socialdemokratska stranka Slovenije ja nastala iz "Litostrojskega štrajka", ki ga je vodil France Tomšič, njeno vodstvo pa je prevzel Jože Pučnik. Njegov zelo previdno nakazan načrt je bil, da bi povezal levico, seveda tudi ZKS - Stranko demokratične prenove, ki pa se je preveč obotavljala. V tistem trenutku, ko sta bila na politični sceni Kučan in Pučnik daleč najpomembnejša nasprotnika, se je povezovanje zdelo nemogoče. Če pa bi se to zgodilo, bi bil to največji politični preobrat v samostojni Sloveniji in verjetno bi bil razvojni tok precej drugačen od tega, ki se je zgodil. O tem danes molčita obe strani. Leta 1992 je Pučnik prepustil vodstvo SDSS Janši in vsakršna možnost zbliževanja je odpadla, kmalu pa je stranka tudi radikalno spremenila svojo ideologijo. Socialdemokratsko ime je ostalo na razpolago ZLSD oz. SD.
Politične spremembe, za katere se je konec osemdesetih zavzemala ZKS, so nosile oznako "sestop z oblasti" in so terjale ustavno reformo, s katero je bil odpravljen njen politični monopol. ZKS se sicer ni samoukinila, se je pa omejila na položaj ene od strank v večstrankarskem sistemu, kar je potrjeval tudi proporcionalni volilni sistem, ki ga je sprejela socialistična skupščina. Takemu razvoju je ostro nasprotovala "trda linija" znotraj ZKS. Reformisti v resnici nismo pričakovali zmage na volitvah. Kaj pa smo pričakovali in zakaj smo sploh šli na volitve? Najbolj strnjeno bi lahko naš cilj povzeli kot "sodobna socialna država". Glede na takratno politiko EU smo bili prepričani, da je vstop v evropsko zvezo najboljša varovalka socialne države. Evropa zdaj! je bila prav zato odločilen moment tudi pri odhodu iz Beograda. V Jugoslaviji ni bilo več pogojev za razvoj socialne države. To je tudi moja resnica o zavzemanju za družbeni preobrat.
Socialdemokratska usmeritev se potemtakem kaže v uspešnosti socialne države, ki ni zgolj sistem ukrepov za preprečevanje absolutnega stradanja, ampak takšno usmerjanje družbenega razvoja, ki je spodbudno in pravično za vse ustvarjalce družbenega bogastva. Odločilne so industrijska, fiskalna, zaposlitvena, migracijska, zakonodajna, izobraževalna, zdravstvena, socialna in še nekatere druge politike. Socialna država potemtakem ni zgolj socialni resor, ampak je celovit koncept družbenega razvoja. Za razliko od relativnega soglasja vseh strank pred četrt stoletja, da je treba socialno državo zajamči z ustavo, smo sedaj soočeni z ideološkimi napadi na ta koncept in z dejanskim zoževanjem njenih okvirov. Če smo nekoč imeli vplivno Evropsko socialno listino, prihajajo sedaj iz Bruslja priporočila in navodila, ki so direktno uperjena proti socialni državi.
Neoliberalno fronto proti socialni državi so začrtali t.i. mladoekonomisti, ki ponavljajo čilsko zgodbo in jo prikazujejo kot uspeh, čeprav je v resnici porazna. Verjamejo jim kapitalisti, ki jih vodi kratkoročna maksimalizacija profita, katere problematični dolgoročni učinki presegajo njihovo obzorje. Podprli so jih "tajkuni", ki pa so razočarani, ker niso dobili pinochetovske zaščite pred pravico. Najbolj vneti so kompradorji, ki niso sposobni nositi odgovornosti pravih kapitalistov, so pa mešetarji z državno lastnino, pri čemer se okoriščajo s provizijami. Ključni pa so politiki, ki vse to omogočajo, neredko pa spodbujajo in vodijo. Obramba socialne države je v teh okoliščinah zelo zahtevna naloga, ki nedvomno presega zmožnosti SD, če se ne poveže z drugimi, izrecno pa s sindikati in civilno družbo. Pravzaprav je enostavneje zavzeti pozo radikalne kritike kapitalizma in slikati njegovo alternativo, ki pa nima nobenih možnosti za uresničitev. Sploh najlažje, a tudi najbolj jalovo, pa je nekritično spodbuj
anje jugo-nostalgičnih sentimentov.

SD se ne bi mogla boj izneveriti svojemu izvornemu poslanstvu kot v primeru, če sama stopi na stran neoliberalnega uničevanja socialne države. Potrebno je nenehno preverjanje vseh potez tako na ravni strankine politike kot na ravni delovanja njenih posamičnih funkcionarjev, ali ne škodijo programu socialne države. Na primerih drugih socialnodemokratskih strank lahko vidimo, kako hitro se zgodijo zdrsi na tem področju in kako katastrofalne so njihove posledice za družbeni razvoj in tudi za politične ratinge.

SOCIALDEMOKRATI ZA MARIBOR

Mariborske politične razmere lahko najkrajše označimo za "divje" - nihče nima kakšne usmerjevalne vloge in je niti noče imeti, ker vsi čakajo, kaj bo prinesel čas. Politična aktivnost je predvsem zbiranje alibijev, ki odvračajo odgovornost za karkoli, kar se v mestu dogaja. Posledica tega je "vstajništvo", politično neartikuliran izbruh nezadovoljstva s stanjem, v katerem bi morale vse stranke videti svoj hud poraz in izziv za bistveno spremembo političnega delovanja. Vstaje so bile tako resen politični pretres, da bi morala SD na najvišji ravni opraviti poglobljeno analizo tega pojava, a se je raje zanašala na to, da bo bližnja volilna propaganda vse prekrila. Niti neformalna skupina, v katero sem bil povabljen, se ni lotila dela, ker stranka za to očitno ni bila zainteresirana. Že druga zaporedna nacionalna volilna zmaga povsem improvizirane skupine je samo druga stran iste zgodbe, ko etablirane stranke ne delujejo globinsko, ampak se zanašajo na površinske efekte, kjer kljub dragi kampanji potegnejo krajšo
. Mariborska SD je ujeta v to isto logiko.
Maribor še posebej potrebuje celovito analizo, ker je v razvojni zagati ali kar v identifikacijski krizi. Ta se ne da izmeriti s številom brezposelnih in rešiti z obljubljanjem delovnih mest, ker je problem globlji. Pričakovanje, da se bo mesto kar nekako obnovilo kot industrijska metropola, je iluzija in dokaz pomanjkanja sleherne kritične refleksije. Edina "teorija", ki se je ob tem še kdo spomni, je neuporabna shema o "bazi in nadgradnji", s katero so v Mariboru tradicionalno dušili na znanju temelječe "mehko" podjetništvo. Resne razprave o viziji mesta ni in je ni mogoče spodbuditi, ker so za politiko prve naslednje volitve skrajni rob, do koder ji seže pogled. Nacionalni program SD v tem pogledu ni kakšna opora, čeprav je Maribor eden največjih slovenskih problemov in bi mu morala stranka posvetiti posebno pozornost. In tako se programske diskusije vselej iztečejo v "malo tega in malo onega" z edinim kriterijem o predvolilni všečnosti.
Ne v Avstriji in ne v kraljevini kot tudi ne v socializmu Maribor v teritorialno-politični razdelitvi ni bil tako nepomemben kot je danes. Slovenija tudi nikoli ni bila tako centralizirana kot je danes. Če mu državna ureditev ne prizna formalne vloge regionalnega središča, bi se moral toliko bolj mobilizirati za krepitev neformalne integrativne moči. Potencial za to obstaja, vendar ga je treba prepoznati in priznati ter se odločiti o ustreznih prioritetah. Mesto je v preteklosti tudi vlagalo v centralne funkcije regijskega in nacionalnega pomena in je danes upravičeno, da mu te institucije pomagajo prebiti razvojno blokado. Ta ni posledica zadnjih kriznih let, ampak "odpisanosti" Maribora po osamosvojitvi, kar je skrajno lahkomiselno, saj so vitalna mesta vlečni konji razvoja države. Vodilni slovenski politiki ne poznajo Maribora in se izogibajo resni razpravi o njem, v mesto pa pretežno prihajajo na vsebinsko nepomembna srečanja. Izza tega se dogaja lobiranje, ki pa tudi ne seže do resnih projektov, ampak gr
e bolj za drobne kupčije.
Maribor se krči in odhajajo predvsem mladi ter izobraženi, ki nimajo podpore in priložnosti pokazati svoja znanja ter sposobnosti. Pri tridesetletnikih jih je že polovica z višjo in visoko izobrazbo. Ni razvojnih projekcij, ki bi računale z njimi in namesto tega so deležni domala neprikritih očitkov, zakaj so se sploh šolali? Maribor je po indeksu vitalne uspešnosti zadnji med slovenskimi mesti ter 120 med vsemi občinami in ni ga med prvimi desetimi pri kazalcih učinkovitosti, gospodarske moči, trgu dela, izobrazbeni strukturi zaposlenih, kakovosti življenja in socialni koheziji. Po velikosti z naskokom drugo slovensko mesto je na kolenih in socialne demokrate, ki so v njem pustili svojo sled, mora to skrbeti ter so dolžni razmišljati o rešitvah.
Prvega maja 2015.
Franci Pivec
 
8.12.2015 - Število ogledov: 1443
Pripone: Program_ZENSKE.png
Ali izenačena vključenost obeh spolov daje politiki višjo kvaliteto odločanja









rezultati anket

Želite prejemati novice po emailu?
 
  


Danes smo:
23.9.2018 - 4:54:33
števec obiskov:
188280

 
DOMOV | ORGANIZACIJA | DOGODKI IN POVEZAVE | PRIDRUŽI SE | KLUBI ŽENSKIH FORUMOV | GALERIJA FOTOGRAFIJ | PRIPOROČAMO-PREBERI
©2013 ŽENSKI FORUM SOCIALNIH DEMOKRATOV [www.zenski-forum.si] | Vse pravice pridržane